Zgodovina zdravstva sega v Šentjurju v drugo polovico 18.stoletja, ko so sinovi Jurija Ipavca, padarja iz Bele krajine prišli na Štajersko. Matija za kirurga v Celje, Maksimiljan za zdravitelja v Laško, Franc pa ranocelnika v Sv.Jurij. Devetindvajsetletni Franc Ipavec se je leta 1805 naselil v trgu Sv.Jurija in deloval kot padar-ranocelnik.

Njegovi sinovi so bili šolani zdravniki, Benjamin v Celovcu, Alojz kot vojaški zdravnik in Gustav Ipavec, ki je 50 let delal kot zdravnik v Šentjurju. Nasledil ga je njegov sin Josip Ipavec, ki je zdravil šentjurčane od 1907 do 1917 leta.

Leta 1918 ga je nasledil koroški Slovenec Karel Pečnik, zdravnik za pljučne bolezni, tudi ustanovitelj prvega zdravilišča v Gaberniku pri Rogaški Slatini. Nasledil ga je Vladimir Mogelnyki, ki je bil med II.sv.vojno izgnan. Pred vojno segajo tudi začetki zobozdravstva na šentjurskem, ime povezano z njim pa je Maruša Mogelnycki, hči Vladimira.

V zgodovino šentjurskega zdravstva je z velikimi črkami vpisan Franc Svetina. Doma iz Gornjega grada se je leta 1922 po šolanju priselil v Šentjur, kjer je bil zdravnik do smrti leta 1958. Predvsem pri porodih mu je vestno pomagala prva šentjurska diplomirana babica Pavla Urleb. Po II.sv.vojni je vzcvetela industrija v Štorah in Celju. Veliko ljudi se je zaposlilo, obisk v ambulanti je presegel zmogljivost. Tedaj zasebno ordinacijo so adaptirali in razširili – leta 1952 je bila otvoritev Sektorske ambulante, kjer je bilo sedem zaposlenih: zdravnik, bolničarka, višji dentist, zobna inštrumentarka, dve diplomirani babici in hišnica. V isti stavbi, Cizeljnovi hiši, so istočasno odprli prvo lekarno s tremi zaposlenimi. Leto kasneje so zaposlili tudi administartorko.

Po selitvi ambulante v takratni zadružni dom, leta 1958 so se pričele tudi kadrovske okrepitve. Direktor zdravstvenega doma je postal Ivan Moser, ki je do leta 1964 razširil kolektiv na štiri zdravnike, štiri medicinske sestre, dva zobozdravnika, 2 zobni inštrumentarki, enega zobotehnika, enega laboranta, dve babici, dve patronažni medicinski sestri in dve snažilki. S prihodom zdravnika Janeza Šmida je leta 1969 pričela delovati tudi zdravstvena postaja na Planini pri Sevnici.

Prizidek 1976

Prva zdravstvena postaja Planina Pri Sevnici

Leta 1972 je bil zgrajen nov zdravstveni dom v kompleksu s Kmetijskim kombinatom. Štiri leta kasneje je bil dograjen prizidek. V šentjurskem zdravstvu je bilo tedaj že 40 zaposlenih dveh splošnih ordinacijah, štirih dispanzerjih, rentgenskem kabinetu, štirih zobnih ordinacijah, zobotehničnem laboratoriju, fiziologiji dela, fizioterapiji in patronažni službi.

Leta 1985 je dom pridobil nove prostore z nadzidkom, kjer so dobili prostor uprava, knjižnica in patronažna služba.

Devetdeseta leta so prinesla spremembe, koncesije za zasebno dejavnost je pridobilo pet od šestih zobnih ordinacij, zobotehnični laboratorij z dvema koncesionarjema, obe fizioterapevtki in štirje dispanzerji. Vsi koncesionarji so ostali v prostorih Javnega zavoda, ki je deloval v sestavi petih splošnih in ene zobne ambulante ter laboratorijske diagnostike, patronažne službe in uprave.

Po člankih Mimice Horvat v Šentjurskih novicah priredil Srečo Č.